Življenje vojskujočih se vojakov na Doberdobu ni bilo sestavljeno le iz nenehnih bojev. Vsaj toliko časa, če ne še več, so vojaki preživeli tudi za frontno črto. Nastal je poseben tabor, ki je pri tukaj vojskujočih madžarskih vojakih vzbudil iluzijo pravljičnega »mesta«.
Vojaški vodje so morali poskrbeti za ustrezen prihod, premike, nastanitev ter zadovoljitev najrazličnejših telesnih in duševnih potreb velikega števila vojakov, ki so prispeli na novo bojišče.
Vojaške enote so na Doberdob prispele po železnici, nato pa peš prehodile pot do svojih položajev. Glavnina vojakov VII. korpusa je prišla julija 1915 po železnici iz Koroške, in sicer na vzhodni del Komenske planote (Tržaško-komenska planota), v današnji Branik. Več kot 30 kilometrsko pot proti vzhodu, na planoto Doberdob, so opravili peš, z vso vojaško opremo. 4. domobranski pehotni polk iz romunske Oradee je v Branik prispel zgodaj zjutraj 9. julija, po ureditvi opreme pa je svojo pot nadaljeval ob 18. uri. Pot, ki je vodila iz Vipavske doline na Kras, je eden od vojakov te enote, Gergely Sárközi, ovekovečil tako: »Vzpenjali smo se po dobro vzdrževani cesti. Bilo je prav vroče, temeljito smo se preznojili. Ponekod smo šli skozi gozd, drugje smo pot nadaljevali skozi pusto pokrajino. Zemlja je povsem kamnita, na njej ne uspeva popolnoma nič, toda ponekod sem videl manjše kose zemlje, iz katerih je gospodar pobral večje skale in jih zložil okrog svoje majhne parcele kakor ograjo. In takšna, nekoliko očiščena zemlja, je obrodila nekaj malo suhe trave za govedo.« Zvečer ob 11. uri so postavili tabor v 12 kilometrov jugozahodno ležečem Gorjanskem. Naslednji dan so ob 20. uri nadaljevali pot proti severozahodu. Gergely Sárközi je pot opisal z besedami: »Pokrajina je vedno bolj revna, kamnita in pusta.« Opolnoči so prišli v Kostanjevico, tam je korpus imel svoje središče. Od tod so pot nadaljevali proti zahodu in se ob 3. uri zjutraj utaborili na obrobju Doberdoba, v dolini Dol (Vallone). Prehojena pot tistega dne je bila dolga 18 kilometrov.
Na zemljevidu iz leta 1910 z rdečo barvo označena železniška proga »Karawanken- und Wocheinerbahn«, predana v uporabo leta 1906, je imela ključno vlogo pri prevozu in preskrbi avstro-ogrskih vojskujočih enot
39. cesarsko-kraljevi pehotni polk iz Debrecena, ki je konec septembra nasledil korpus, je izstopil že na železniški postaji Duino-Aurisina (Devin Nabrežina) blizu Trsta. Z južne strani preko Krasa je vojake čakala nekoliko krajša pot, da so prišli do Doberdoba. Enote in bataljoni, ki so prispeli kasneje, so prav tako uporabljali omenjeni železniški postaji. Poleg njiju pa so uporabljali tudi železnico, ki je obšla Kras, in izstopali na železniških postajah Štanjel ali Dutovlje. Kasneje so domov odhajajoči častniki, predvsem višji častniki, potovali z železniške postaje v Trstu. Resda njim na fronto ni bilo potrebno pešačiti. V najboljšem primeru so od železnice do fronte potovali z avtom, v slabšem pa na konju ali s konjsko vprego.
Prispele vojaške enote so ob prihodu ter v začetnih obdobjih vojskovanja taborile v bližini posameznih naselij, večinoma pod milim nebom, v šotorih. Poveljstvo in različni zaledni, tehnični in zdravstveni oddelki so bili nastanjeni v primernih zgradbah okoliških naselij. Šotorjenje v poletnih mesecih ni predstavljalo težav, vendar pa je bilo zaradi bližajoče se jeseni potrebno za vojake najti ustreznejšo nastanitev.
Poveljstvo VII. korpusa je po utrditvi prvih bojnih črt moralo razmišljati tudi o nastanitvi tistih enot, ki so po osmih do desetih dnevih bojevanja prišle v rezervo oz. na počitek, tj. o ustanovitvi primernih taborov, odpornih na vremenske vplive. V času 2. soške bitke je število braniteljev planote Doberdob z na novo preusmerjenimi enotami naraslo že na 75.880. Prebivalce planote so izselili. Ker pa so bila naselja dokaj blizu prvih bojnih črt, jih je italijansko topništvo skoraj v celoti uničilo. Primerno področje za nastanitev vojaških enot na počitku je bilo območje vzhodno od doline Dol (Vallone) – Komenska planota (Tržaško-komenska planota). Tamkajšnje prebivalce so izselili šele po večjih topniških in zračnih napadih, poleti 1916. Zaradi tega je bil velik del vojakov, ki so bili na počitku, primoran taboriti v šotorih, in sicer v dolinah blizu naselij.
Šotorjenje na območju postavitve vojaškega tabora Segeti
(iz zbirke Mitje Jurena)
Nadvojvoda Jožef je, potem ko je prevzel obrambo planote Doberdob, uredil glavni štab poveljstva v zgradbi šole v Kostanjevici na Krasu. Bojni položaji, ki so se izoblikovali po prvih dveh soških bitkah, so se v obliki polkroga središčno razprostirali 4 do 5 km zahodno od doline Dol (Vallone), ki je v smeri sever–jug zapirala planoto Doberdob na vzhodu. To središče je bilo v isti smeri kot 5–6 km oddaljena Kostanjevica, od koder so bile vse točke obrambe približno na enaki razdalji. Komenska planota (Tržaško-komenska planota) je povprečno višja od Doberdobske planote in tako se je iz Kostanjevice razprostiral pogled na nekatere dele Doberdoba. Na češnji, ki je rasla na vrtu glavnega štaba, je nadvojvoda Jožef vzpostavil opazovalnico in jo povezal tudi s telefonsko linijo. Od tod je lahko z daljnogledom spremljal potekajoče boje in po potrebi tudi ukrepal. Poveljstvo korpusa je skušalo nastaniti rezervne vojaške enote zahodno od naselja, na obeh straneh umetno zgrajene ceste v smeri Opatjega sela; če je bilo potrebno, so jih od tod lahko hitro usmerili na ustrezne položaje. Na tem območju, v severno od ceste ležeči Lokvici, na območju, znanem pod imenom Segeti, so zgradili istoimenski vojaški tabor – tabor Segeti.
Območje delovanja VII. korpusa 1. marca 1916
(vir: Vojnozgodovinski arhiv)
Nadvojvoda Jožef si je prišel prvič ogledat načrtovani tabor 23. avgusta 1915, gradnja slednjega pa je zaradi pomanjkanja delovne sile potekala zelo počasi in nenačrtno. To, kar je nadvojvoda Jožef videl, je najverjetneje pripomoglo, da je že naslednji dan z ukazom reguliral gradnjo tabora, ki bi lahko sprejel več kot 5000 ljudi. Morda je 27. avgusta, ko je s soprogo in sinom, ki sta bila na obisku, odjezdil na območje gradnje vojaškega tabora ter v grmičastih dolinah obiskal tudi taboreče vojake 1. madžarsko-kraljevega domobranskega (honvéd) polka iz Budimpešte, preverjal tudi to.
Čas po 2. soški bitki, jesen 1915, je pospešil potek dogodkov: poveljstvo jugozahodne armade je zaradi krepitve obrambe poslalo 3. septembra na južni del Doberdobske planote tudi III. korpus iz Gradca, kar je obenem pomenilo prihod velike množice novih vojakov na to območje. Nadvojvoda Jožef je zato dejavnost enot v rezervi (na počitku) reguliral z novim predpisom. V njem je določil tudi uporabo novih zemljišč v prihodnosti, severno od črte Vermegliano–Doberdob–Nova vas, ter predpisal: »Umaknjene rezervne enote naj počivajo, medtem naj se očistijo, okrepijo; v red naj spravijo orožje, obleko in opremo. Nato se izvedejo disciplinske vaje (vojaški pohodi, streljanje in šport), da bi odpravili razlike med različnimi, neenakimi vpoklicanimi vojaškimi enotami.« Novi predpis je omenil tudi gradnjo vojaškega tabora za rezervne enote Segeti. Za vodenje gradbenih del je nadvojvoda pooblastil majorja inženirskih enot Maurerja. Tudi za počivajoče enote je bilo predpisano, da morajo skladno s svojimi vojnimi pripravami pomagati tudi pri gradnji.
Poveljnik korpusa je oktobra 1915 ob več priložnostih preveril potek gradnje tabora in zadovoljno ugotovil, da dela tečejo hitro, da je končanih veliko kamnitih zgradb, barak, ki so primerne za bivanje in v katerih je možno tudi ogrevanje. 9. oktobra je z velikim veseljem ugotovil, da bodo lahko vse enote kmalu pod streho. Med vojaki zelo priljubljeni poveljnik je mislil tudi na zabavo vojakov, nastanjenih v taboru: »Za svoje čete bom dal zgraditi kegljišča in druge nedolžne zabave, nekakšen angleški park ali prater, da bodo mojim vitezom na voljo šale in zabava.«
Velike oktobrske bitke in deževja na gradnjo tabora niso ugodno vplivali. 1. novembra je nadvojvoda z grenkobo ugotovil, da je tabor v žalostnem stanju. Zaradi intenzivnega deževja se je veliko kamnitih zgradb in zgradb iz rdeče gline udrlo, saj so se enote borile na bojiščih in tako ni bilo nikogar, ki bi zgradbe pravočasno saniral. V tem času so bile v taboru enote 24. lovskega in 39. pehotnega polka iz Debrecena, ki so kljub velikemu deževju poskušale rešiti, kar se je rešiti dalo.
Kamniti temelj zgradbe s še platneno streho iz šotorskega krila novembra 1915. Bivališče v taboru nastanjenega vojaka Károlya Cservenke in njegovih tovarišev, vojakov 24. lovskega bataljona. (iz zbirke Krisztine Babos)
Ukrepi, sprejeti na podlagi videnega stanja z začetka meseca, so zadevo tabora premaknili naprej, saj so 8. novembra že poročali o skoraj dokončanem taboru, v njem pa naj bi bilo moč nastaniti enajst bataljonov in tukaj vojskujočih se polkov kot tudi zalednih oddelkov. Nadvojvoda je prav tako izdal ukaz o gradnji podobnega tabora, in sicer južno od ceste Kostanjevica–Opatje selo ter severno od vasi Korita na Krasu.
Poveljnik korpusa je 9. novembra 1915 v okviru svojega poveljstva postavil vse tabore, ki so obstajali vzhodno od Segetija, pod enotno upravljanje, s čimer označujemo »uradni« pričetek tabora. Poveljstvo tabora je zmeraj vodil starejši poveljnik brigade, ki se je zadrževala v Lokvici, imenoval pa ga je po činu najvišji poveljnik divizije, nastanjene v Lokvici. Poveljnika tabora je določil skupni 17. divizijski pešpolk, izbral je katerega izmed obzirnih stotnikov. V pomoč mu je bilo sedem častniških namestnikov in štirinajst vojakov iz te divizije ter pisar, štirje častniški namestniki in osem vojakov iz 106. črnovojniške divizije. Ti so morali biti zanesljivi, lahko so bili manj primerni ljudje za vojaške vojne službe, vsaj namestniki častnikov pa so morali obvezno znati nemško.
Poveljstvo tabora je bilo potrebno ustanoviti do 15. novembra, uradno je pričelo s svojim delovanjem 16. novembra. Od tega trenutka naprej je bilo potrebno vse lokalne zadeve urediti na licu mesta v skladu z navodili poveljnika tabora. Naloge poveljnika so bile: ureditev stražarske službe, vzpostavitev in vzdrževanje reda, preprečevanje krošnjarjenja [!], označevanje cest ter njihova izgradnja in vzdrževanje, ureditev skladišč, oskrba z vodo, požarna preventiva. Tudi kopališča in razuševalni centri so bili podrejeni poveljstvu tabora. Poveljnik tabora je ob tem dobil še neposredno telefonsko povezavo s poveljstvom korpusa.
V času veljavnosti izvajanja povelja je bilo zgrajenih deset rajonov za bataljone in štiri polkovna poveljstva. Stalna nastanitev v taboru je bila ukinjena. Če je katera enota zapustila območje tabora, je bilo potrebno ključe od zgradb predati poveljniku tabora. Častniki so morali ob takšnih priložnostih svoje osebne predmete predati v ločena skladišča. Izpraznjena poslopja so morala biti pred predajo očiščena.
Shematičen prikaz tabora Segeti, 12. december 1915
(vir: Vojnozgodovinski arhiv)
Za nadaljnjo izgradnjo tabora je, podobno kot prej, dobil ukaz major inženirskih enot Maurer z neposredno njemu podrejenimi delovnimi oddelki, ki jih ni bilo mogoče odtegniti za nobeno drugo delo. Po potrebnem počitku so pri gradbenih delih morale sodelovati tudi enote, ki so se vrnile s fronte. Pri gradnji tabora so, kakor tudi pri drugih tehničnih opravilih na območju soške fronte, imeli pomembno vlogo ruski vojni ujetniki. Nadvojvoda Jožef tako 19. aprila 1916 omenja, da so »moji ruski ujetniki, delavci, želeli pretepsti italijanske ujetnike, ker zaradi Italije vojna še vedno ni končana«.
Ruski ujetniki na območju tabora pripravljajo material za gradnjo ceste
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
V tem času še ni stala niti baraka tabornega poveljstva niti baraka glavnega zdravnika. Za nastanitev slednjih je v času, ko so bile zgradbe še nedokončane, skrbel 17. divizijski pešpolk. Ukazu za izgradnjo tabora so priložili načrte, na katerih je bilo označeno mesto poveljstva tabora.
12. decembra je poveljstvo korpusa z novim poveljem okrepilo ukaz z dne 9. novembra in z nadaljnjimi podrobnostmi uravnalo pravila delovanja tabora. Do takrat so bili dokončani vsi rajoni za nastanitev enajstih bataljonov, ki so jih označili z velikimi tiskanimi črkami od A do M. Rajone so izoblikovali skupaj z zalednimi oddelki, ki so skrbeli za oskrbo, prehrano in transport vojakov ter bili označeni s črko Q. Znotraj rajonov so uvedli še posebno označevanje za identifikacijo čet in vodov, nastanjenih v posameznih poslopjih.
Skica tabora spomladi 1916; na južnem delu so označeni deli tabora, ki so ga izmenjujoče zasedali polki 20. madžarsko-kraljeve divizije, in območja trenskih taborov
(vir: Vojnozgodovinski arhiv)
V taboru so bila tudi štiri mesta za nudenje prve pomoči ter prostor za lažje ranjene in bolne. Uporaba teh mest je smela biti samo začasna. Tisti, ki so potrebovali prevoz, so morali biti čim prej premeščeni v divizijsko zdravstveno postajo tabora Segeti. Zelo strogo je bilo treba skrbeti za čistočo. Za opravljanje potrebe se je smela uporabljati le latrina, odpadki so se smeli metati le v posebne jame za odpadke, ki so jih, podobno kot latrine, vsak dan potresli z raztopino apna, nanjo pa razgrnili še deset centimetrov debelo plast zemlje.
Okoli latrin se je kasneje pripetilo več zanimivih dogodkov. László Kókaly, prostovoljec iz 46. pehotnega polka iz Szegeda, je v svojem dnevniku 16. maja 1916 zabeležil naslednji dogodek: »Dopoldan okrog 11. ure se je zgodila zanimiva reč. Veliko latrino ob 5. četi so v preteklih dneh pokrili s kamni, ker se je napolnila. Namesto nje so skopali novo, nanjo so namestili tudi kolibo stare latrine. Mi, ta stari, smo vedeli, kje je bila prejšnja latrina in smo se tega mesta skrbno izogibali, medtem ko se je nek mlad Čeh, ki je bil včeraj dodeljen k četi, plazil tam naokrog in se potopil skoraj do grla. V roke so mu dali kol in ga tako potegnili ven. Ne vem, kaj bo na to, predvsem zaradi uničene obleke, porekel nadporočnik Mécs - Balogh, ki je sedaj poveljnik 5. čete?«
Zgradba poveljstva 46. cesarsko-kraljevega pehotnega polka iz Szegeda v rajonu L
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
Po izgradnji tabora si je poveljnik korpusa, skladno s prejšnjimi obljubami, prizadeval poskrbeti tudi za zabavo tukaj bivajočih vojakov. Tudi on je zelo dobro vedel, da se vojake ne sme prepustiti dolgočasju. Józsi Jenő Tersánszky, ki se je sicer kot prostovoljec boril skozi vso prvo svetovno vojno in bil leta 1917 kot poveljnik voda 43. cesarsko-kraljevega pehotnega polka tudi na Komenski planoti (Tržaško-komenska planota), je v izjemnem vojnem romanu z naslovom Zgodba enega svinčnika o potrebah stalne zaposlitve vojakov pisal tako: »Največja groza vojaka je dolgčas. Če ostane sam, če mu je dolgčas, če vojak počiva, potem njegovo srce prevzame skrb za mater, očeta, Lidiko, vrtiček, telička Bimbota, konjička Vilinca in psa, za dom, za vas, za mir. Pride do melanholije, upora, preklinjanja, joka. Zelo dobro ve to tudi vojskovodstvo. Zato se mladeniče niti za uro ne sme pustiti brez zaposlitve. Če ni vaj in čiščenja, potem igra, pesem in druženje in izhod …«
Nadvojvoda Jožef je storil vse, da se njegovi vojaki ne bi dolgočasili. Pomemben mejnik je bila otvoritev kina 1. marca 1916. »Sodobni človek 20. stoletja, četudi potone v globine Atilovega časa v smislu barbarstva, ne zna živeti brez 'moderne' zabave, brez kina! Torej, kino v tabor Segeti!«, je poročal v veselem tonu István Csabai, kronist debrecenskega 39. polka v poglavju o življenju v taboru.
Odprtje kina je ovekovečil tudi nadvojvoda. Tudi on je užival ob predstavi in komentarjih vojakov: »Popoldan je bila svečana otvoritev našega velikega kina, udeležilo se je je 500 ljudi. Zgradil sem ga za svoje počivajoče enote. Ena velika baraka v dolini, neposredno ob segetskem taboru. Predstava mi je bila zelo všeč, 46. ter 43. polk sta se mi z delegacijo zahvalila, da sem jim pripravil to zabavo. Od sedaj naprej bodo tam vsak dan predstave od 14. do 20. ure, da si bo lahko vsak moj vojak, ki počiva, dnevno pogledal film. Tudi sam bom, če bom lahko, šel pogosteje tja, ker me radosti veselje mojih ljudi in njihovi zabavni komentarji.«
Ob vrtiljaku je bil tudi kino (madžarsko »A Mozi«); tega je na fotografiji ovekovečil László Kókay, ki je bival v taboru
Taborski kino 5. armade je deloval teden dni, od 15. aprila dalje pa so bile v zgradbi z imenom »Kino« ponovno vsak dan predstave brez prekinitve. Vstopnina za vojake je bila 10 filerjev, za častnike pa 50 filerjev. Denar, ki je ostal od pokritja stroškov delovanja kina, so namenili skladu za vojne vdove in sirote.
Za zabavo častnikov je skrbela tudi kavarna. O tem je poročal že prej citirani Csabai: »Poleg stanovanj za častnike in vojake so uradni prostori in javne zgradbe napravili iz tega tabora pravcato mesto. Med prostori za zabavo je najprej potrebno omeniti 'častniški počitniški dom', ki je sicer nosil ime I. kavarna. V njem je tudi klavir, ki so ga pripeljali iz Trsta. V tej kavarni je bilo še posebej veliko dobre volje. Dobre volje, ki je je primanjkovalo v 39. polku na Doberdobu! Tu je zmanjkalo veliko žgane in druge pijače. Točili so madžarsko vino, veliko madžarske krvi je segrel 39. polk v zabavah, ki so trajale do jutra! Kdor ni pil (redki primeri!), se je prišel sem pogovarjat. S posredovanjem rožnate taborske dopisnice se je vojak 39. polka lahko pogovarjal tudi s svojo vasjo! Zares, tabor Segeti je bil velikokrat bližje Debrecenu kot Devetakom!«
»Erstes Kafeehaus« oz. Prva kavarna v taboru
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
Na dvorišču kavarne so 21. maja 1916 odprli kegljišče, od takrat so na območju tabora imeli tudi tenis in nogometno igrišče. Teniško igrišče so smeli uporabljati izključno častniki, medtem ko je bilo kegljišče za vojake odprto vsak dan do šeste ure popoldan, po tej uri pa so lahko kegljali častniki ali častniški pripravniki.
Vojaki pri kegljanju
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
Zabavi vojakov je služilo tudi igrišče, ki so ga neprekinjeno gradili v bližini kavarne in predali namenu 6. junija 1916. Na njem so bili vrtiljak in zibalni čolni, ki jih je poveljnik korpusa kupil na račun darov baronice Fries - Skene, soproge tržaškega guvernerja. Že citirani László Kókaly je ovekovečil dogodivščino v zvezi z igriščem s sledečimi besedami: »Po cesti, ki me odpelje mimo kavarne, se ozrem na vrtiljak, ki so ga pričeli graditi konec prejšnjega meseca. Že je gotov, ima tudi lajno, ki jo bodo poganjali ruski ujetniki. Tudi vrtiljak bodo poganjali oni. Veliko vojakov stoji okoli, divjanje in režanje se mešata z glasbo iz lajne. Za nekaj trenutkov človek pozabi, kje se sploh nahaja …«
V zapuščini Lászla Kókayja se nahaja tudi fotografija vrtiljaka, omenjenega v besedilu
Potrebe željnih resnejše zabave je zadovoljevala 25. aprila odprta knjižnica, v kateri so se lahko za dva tedna izposojale knjige v madžarskem in nemškem jeziku.
Tabor pa je poleg počitka in zabave nudil tudi duhovno nego vojakov. Kronist 39. polka je o tem pisal tako: »Ne samo telesu, tudi duši so ustregli tukaj! Zgradili so kapelico, cerkev, molilnico za vsako veroizpoved. Zavetnik rimskokatoliške kapelice je bil sveti Martin. […] V tej kapelici, posvečeni svetemu Martinu, so bile vsako nedeljo maše z glasbo. Kakor maša v C-duru v kakšni baziliki! Verniki so tudi nekoliko pobožnejši! O, na Doberdobu se je možno naučiti moliti!«
V taboru so bile glede na vrsto veroizpovedi zgrajene štiri kapelice in ena judovska cerkev. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih so v taboru počivajoči vojaki glede na svojo veroizpoved šli k maši, k bogoslužju. Pri obredih je igral orkester posameznega polka. Posvetitev največje kapele, prej omenjene kapelice svetega Martina, bi morala po dnevnem redu poveljstva tabora biti 12. marca 1916. Nadvojvoda Jožef pa je, po spominih sodeč, posvetitev prestavil za teden dni, o praznični maši je podrobno poročal: »Odhajam v tabor Segeti, kjer se je, v dolini med hrasti in s pogledom na koto 197 ter na Monte Sei Busi, končala gradnja naše katoliške kapele. Zgrajena je iz lesa in ima tri stranice, četrta stranica nasproti oltarja je odprta. Pred njo je zravnano in posipano veliko območje, na katerem je prostora za 4–5000 ljudi. In ker kapela stoji približno tri metre višje, lahko vsak vidi na oltar. Danes so jo posvetili, nato je bila praznična taborska maša, ki se je je udeležil ves 46. polk. Medtem ko je nad nami krožilo brneče sovražno letalo, je orkester igral Rossinijevo Stabat Mater, nato je moj herojski polk zapel še Tantum Ergo, duhovnik pa je dal najveličastnejši blagoslov. Z gorečo predanostjo smo molili vsi ter prosili Boga, naj nas kmalu osvobodi, mučenike Krasa, in naj čim prej prinese srečen konec tej nadvse grozotni vojni. V sebi sem molil za svojo ljubljeno domovino, za ljubljenega dobrega starega kralja, za svoje odlične viteze, ki v tem peklu z Božjim pogumom, vdanostjo neomajno izpolnjujejo svoje najtežje dolžnosti. Prinesli so veliko rož in z ljubeznijo je bila okrašena mala kapelica, polna hrepenenja.«
Vojaki 1. madžarsko-kraljevega (honvéd) pehotnega polka med mašo pred kapelico sv. Martina (iz zbirke Sklada za raziskovanje velike vojne)
Iz tabora, v katerem je bila možna nastanitev in postrežba za več kot deset tisoč oseb, je, kot je napisal tudi István Csabai, nastalo pravo mestece z ulicami in trgi. Glavna ulica je nosila ime nadvojvode Jožefa, poleg nje so bili tukaj še Debrecenski trg, Szegedska, Banatska, Begejska ulica in Ulica korsó (vrč). V taboru je bilo slišati zlasti madžarsko besedo. To je József Pogány, ki je kot novinar hodil po taboru, ovekovečil tako: »Vse vrste madžarskih besed. Vsako madžarsko narečje iz celotne države se sliši tukaj. Iz Debrecena, Székesfehérvárja, Oradee, Pešte. Kot da bi se celotna Madžarska srečala tukaj. Tabor govori in njegov govor je madžarska simfonija.«
Severozahodni vhod v tabor z Ulico nadvojvode Jožefa, kjer se še danes nahaja v skalo vklesan Borojevićev prestol. V ozadju je vidna ortodoksna kapela.
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
Tabor je v svojem enoletnem obstoju pomenil za več deset tisoč madžarskih vojakov veliko več kot le navadno počivališče. Ime Segeti je postal pojem za madžarske vojake, vojskujoče se na Doberdobu. Na golih kraških skalah zgrajeno malo mesto je ob nečloveški pozicijski vojni na Doberdobu, ki je pomenila pekel na zemlji po spreobrnjenem svetu, med vojaki ustvarilo iluzijo normalnega življenja.
Poveljstvo 17. madžarsko-kraljevega (honvéd) pehotnega polka iz Székesfehérvára
(iz zbirke Sklada za raziskovanje velike vojne)
Vojaški tabor Segeti je deloval vse do prisilne izpraznitve Doberdobske planote, do 9. avgusta 1916. Potem je na to območje prišlo avstrijsko-madžarsko topništvo. Del zgradb jim je uspelo demontirati in odpeljati, večina pa jih je postala tarča italijanskega topništva. Nekaj mesecev kasneje so italijanske enote zasedle območje tabora in od takrat dalje so avstrijsko-madžarski topovi neprekinjeno uničevali še preostale zgradbe. Skoraj povsem je bil uničen ves spomin na enoletno gradnjo.
Pogled na del tabora spomladi 1916
(iz zapuščine Lászla Kókayja)
Na koncu naj sledijo besede graditelja tabora, ki jih je zapisal v svoj dnevnik 11. avgusta 1916, po enem od zadnjih obiskov tabora: »Zgodaj zjutraj sem šel peš v družbi spremljevalca iz 39. polka preko Plenškega tabora v Segeti. Zgradbe so sestreljene, vrtiljak, na mestu kina in kjer je bila kavarna, stojijo zdaj baterije, kjer je bila kapela, so zdaj štirje 15-centimetrski topovi. Lepe barake so delno odnesene, delno razstreljene. Težke granate padajo tudi sedaj, ko sem tam, in porušile bodo vse, kar sem v dolgem in grenkobnem letu z veliko ljubeznijo in skrbjo dal zgraditi za svoje počivajoče enote. Tudi naša mala kapela je zgorela, zogleneli delčki se vrtinčijo kot majhni hudički, ki plešejo v rokah vročega poletnega vetriča; pred kapelo na lepem kamnitem trgu, kjer smo velikokrat kleče molili, kraljuje le smrt, tam, kjer so moje pogumne enote iskale hrepenenje, zabavo …«
Izbrano besedilo je iz madžarskega v slovenski jezik prevedla Gordana Šövegeš Lipovšek.
