To zgodbo smo odkrili med našimi raziskovanji življenjske poti Gyule Keményja. Fotografija iz vojnih časov nam je razodela, da je bil Emil Czant pokopan pod ličnim nagrobnikom na enem od tolminskih pokopališč. Več kot 90 let po stotnikovi smrti so slovenski raziskovalci začeli preučevati fotografijo in grob. S pomočjo Emilovega vnuka so razkrili ganljivo zgodbo nekdanjega avstro-ogrskega častnika…
Ta članek je Helena Jelinčič 4. novembra 2006 objavila v slovenski reviji Na fronti. Zahvaljujemo se Csíku Gyuli, Sárossy Benceu in Gecsényji Lajosu za prevode slovenskih in nemških besedil ter ustrezno lektoriranje. Še posebena hvala gre Alexandru Zantu za vpogled v družinski arhiv, Heleni Jelinčič za dovoljenje za objavo njenega članka in Vinku Avsenaku, da nas je spoznal s Heleninimi odkritji, nam posredoval dodatne podatke, originalne dokumente in številne fotografije in s tem omogočil oblikovanje madžarskega članka v obširnejši in popolnejši obliki. Natasa
V času, ko so se pri nas odvijale italijanske ofenzive, je bilo pri cerkvi Marijinega vnebovzetja v Tolminu začasno pokopališče, na katerem so pokopavali tudi padle avstro-ogrske vojake. Na njem je bil grob, ki je bil nekaj posebnega, kajti njegov kip je upodabljal žalujočega vojaka, ki je z levo roko slonel na nagrobnem kamnu, v desnici pa držal ob bok prislonjeno puško. Na nagrobni plošči je pisalo:
FÜR KAISER u. VATERLAND GEFALLEN am 28.10.15
HAUPTMANN EMIL CZANT INF. BAON. IV. 37
Prevod:
ZA CESARJA IN DOMOVINO PADEL 28. 10. 15
STOTNIK EMIL CZANT IV. BATALJON 37. PEHOTNEGA POLKA
Grob Emila Czanta (4. bataljon 37. pehotnega polka) na pokopališču ob cerkvi Marijinega vnebovzetja v Tolminu (iz zbirke Helene Jelinčič)
Cerkev Marijinega vnebovzetja danes. Nekdanje pokopališče je ležalo levo od cerkve
(foto Helena Jelinčič)
In zakaj je bil stotnik Emil Czant deležen tolikšne pozornosti, da so mu dali izdelati nagrobni kip? Kaj je bilo pri njem tako posebnega, da si je to prislužil? Tistih, ki so ga poznali, danes ni več. Tudi pokopališča na tem mestu ni več, ne groba, ne kipa. Ohranile pa so se fotografije, ob katerih pa so se, poleg že omenjenih, postavljala še druga vprašanja: Kaj se je zgodilo z grobom in kipom na njem? Se je kaj od tega ohranilo? To je predvsem zanimalo Alexandra Zanta, Emilovega vnuka. Njegovo povpraševanje po kraju dedovega groba je preko prof. Walterja Schaumanna, Roberta Lenardona, Davida E. Pipana prispelo do mene in tako sem se začela za Czanta tudi sama zanimati. Janko Koren iz Tolmina je o tem poizvedoval že pred leti. Posredovane so mu bile informacije, da so v tridesetih letih, ko so opravili prekop vojakov na avstro-ogrsko vojaško pokopališče na Ločah pri Tolminu, kip zvrnili v grob, v katerem je do tedaj ležal pokojni stotnik Czant, in ga zakopali v upanju, da ga bodo tako zaščitili pred Italijani. V seznamu pokopanih na vojaškem pokopališču pri cerkvi je grob Emila Czanta zabeležen pod številko 102. Na podlagi skice pokopališča so lahko določili pravo lokacijo. V predvidevanju, da je notranjost kipa kovinske konstrukcije, so na pobudo Janka Korena na tem mestu iskali kip z detektorjem kovin, a so žal našli le podstavek in dva manjša kosa spodnjega dela nog. Kip je bil poškodovan ( brez glave ) že pred prekopom posmrtnih ostankov, saj je to razvidno na eni izmed fotografij, ki jih je prof. Walther Schaumann objavil v svojem prispevku o tem spomeniku.
Portret Emila Czanta, najverjetneje avtorja Carla Fahringerja
(arhiv Alexandra Zanta)
Družina Czant / Zant
O človeku, ki je bil pokopan v tem grobu, sem želela izvedeti več, zato sem preko spleta poiskala njegovega vnuka Alexandra Zanta, ki živi in dela v Nemčiji. Moje povpraševanje je bilo bogato poplačano, saj sem kmalu prejela po pošti veliko ovojnico s fotokopijami Czantovih dokumentov, fotografij, dveh izjav, razglednic in pisem, kar je pomagalo izoblikovati podobo stotnika Emila Czanta in njegove rodbine. Od takrat si z njegovim vnukom Alexandrom redno dopisujeva in tako sem lahko po koščkih sestavila zgodbo o družini Czant/Zant iz Transilvanije (Sedmograško), ki pa je bila nemškega porekla (Zant). Sredi 12. stoletja so prišli predniki v Transilvanijo, tako da se je tudi njihov priimek madžariziral (Czant). Območje Transilvanije je s prekinitvami od zgodnjega srednjega veka pripadalo Madžarski, od leta 1919 pa večji del pripada Romuniji.
Ludwig Czant (Emilov oče) se je kot nadporočnik avstrijske vojske leta 1859 boril v znani bitki pri Solferinu (Gardsko jezero), v kateri je padlo 30.000 vojakov. Prestreljen od mnogih krogel je ležal pod trupli do večera, ko so ga našli vojaki, ki so pobirali mrtve. Zdravil se je v bolnišnici v Veroni in se nato zaradi ran upokojil kot stotnik. Kasneje se je poročil in imel osem otrok. Najmlajši med njimi je bil Emil Czant, rojen 27. 6. 1881. Družina Czant je bila zelo športna. Emil je bil tako kot brat Hermann dober alpinist in smučar ter zelo dober strelec. Leta 1911 je dobil prvo nagrado v streljanju – srebrno škatlo za cigare, ki jo še danes hrani njegov vnuk Alexander.
Bratje Czant. Emil je prvi na levi, na sredi je Hermann in na desni Alfred
(arhiv Alexandra Zanta)
Leta 1912 se je Emil poročil z Julianno Krauss. Čez dve leti se jima je rodil sin, ki so ga tako kot očeta krstili za Emila. To je bil oče Alexandra Zanta.
Emil z ženo Julianno Krauss
(arhiv Alexandra Zanta)
Kot je razvidno iz zapisov, je Emil Czant služil IV. bataljonu 37. pehotnega polka, katerega naborno območje je bilo mesto Nagy-Várad, sestavljali pa so ga Madžari (48% ) in Romuni (49% ), 3% pa je bilo ostalih narodov. Še iz predvojnega časa obstajajo zapiski (njegova osebna kartoteteka), v katerih je opisan kot izreden športnik (dober plavalec, smučar, kolesar, strelec …), pogumen častnik in zelo dobrega značaja. 37. pehotni polk je bil v sestavi 3. gorske brigade, ki je v celotnem obdobju soške fronte branila odsek frontne črte med Krnom in Tolminom.
Emil Czant
(arhiv Alexandra Zanta)
Tudi v bojih na tem območju je Emil veljal za zelo hrabrega častnika. Veliko si je dopisoval s sestro Hermine. V njegovih pismih lahko začutimo dobrega človeka, z globoko vero v Boga. 3. 10. 1915 je pisal sestri:
»Ljuba sestra!
Danes je nedelja in vreme je grozno. Dežuje in dežuje. Ubogi moji vojaki! Nam častnikom je zelo težko zaradi takega vremena. Čez en mesec pridem domov na dopust. 1000 poljubov, tvoj Emil.«
Kartica Emila Czanta, napisana 3. oktobra 1915 v nemščini
(arhiv Alexandra Zanta)
21. 10. 1915 ji je v pismu sporočil veselo novico:
»Ljuba, dobra sestrica!
Z vso naglico ti želim sporočiti veselo novico, ki sem jo izvedel od Anuške, namreč 17. 10. ob 545 me je moja Jucika osrečila z zdravo deklico. HURA! Sem zares vesel! Bog je dal, da mama in deklica ostaneta zdravi. 1000 prisrčnih poljubov.
Emil, 21. 10. ob 800 zjutraj
Nadaljevanje. Sem hotel pismo prej predati, toda žal to ni bilo mogoče in zato koristim čas, da še nekaj napišem. Prisrčna hvala za tvoje ljubo pismo od 19. tega meseca. Sedaj si lahko predstavljaš moje veselje in srečo. Kakor sem si vedno želel, mi je vsemogočni Bog podaril deklico. Daj Bog, da bom imel srečo in da bom lahko kmalu videl mamico in otročička. Si že predstavljam naše družinsko življenje. Jaz se igram in se pogovarjam z dečkom, Jucika pa z deklico. Tako si bova delila delo. Medtem pa se veselim, da se je vse srečno končalo s tem nedeljskim otrokom (»srečkovičem«). Lepo bi bilo, če bi ga lahko pestoval in negoval.
Sem že našim gospodom sporočil, da jim kar vnaprej podarjam cigaretne ustnike. Meni gre, hvala Bogu, dobro. Sedaj nas tu sovražno topništvo silovito obstreljuje. Očitno nameravajo te barabe napasti. Zaupam v Boga, jih bomo že primerno zavrnili.
1000 prisrčnih poljubov. Emil
21. 10. opoldne«
Pismo Emila Czanta sestri, napisano 21. oktobra 1915 v nemščini
(arhiv Alexandra Zanta)
Zadnja fotografija Emila Czanta pred njegovo barako
(arhiv Alexandra Zanta)
Na podlagi nekaterih dokumentov vemo, da je bil Emil poveljnik 15. stotnije. Stotnik Langer Frigyes, bataljonski pribočnik, ga je kot takega omenil v svoji povojni izjavi in Dr. Kemény Gyula ga tudi omenja v tej vlogi.
V nadaljevanju prilagam prevod njunih izjav.
IZJAVA
O smrti stotnika 37. pešpolka, Emila Czanta, padlega dne 28. oktobra 1915.
Ob 2. uri zjutraj sem bil na licu mesta, na odseku soške fronte Vodil vrh pri Tolminu (višina 1044 m) priča njegove smrti in s tem zapisom pojasnjujem ter potrjujem naslednje okoliščine:
Emil Czant se je vrnil iz Srbije z našim bataljonom (4/37), v katerem sem že 3 leta služil kot glavni bataljonski zdravnik.
Zgoraj omenjeni stotnik je bil kot poveljnik stotnije udeleženec soške fronte vse od začetka vojne z Italijo (od 25. 5. 1915). Zanj usodna bitka se je začela 20. 10. 1915 in v njej je imel naš bataljon velike izgube. 27. oktobra so začeli italijanski napadi popuščati. Poveljujoči častniki Czant Emil, Przibil Karl in jaz smo hoteli oditi na že prej odobreni 14 dnevni dopust, ki je bil kasneje zaradi italijanske ofenzive prestavljen. Še posebej za stotnika Czanta je bil ta dopust nujen, kajti njegova žena bi morala že čez teden dni roditi. Vsem trem so nato dopust vendarle odobrili. Potrjene dopustniške dovolilnice so bile že v naših žepih in 28. oktobra smo nameravali odpotovati. 27. oktobra smo še zlagali prtljago (s stotnikom Czantom smo bili v isti kaverni), ko je prispel k nam naš gorski poveljnik, polkovnik Rath s sporočilom, da moramo na višje povelje osvojiti nazaj desno ležeče strelske jarke, ki jih je češki 91. polk v prejšnjih spopadih izgubil, in s tem oslabiti morebitne italijanske napade. Polkovnik Rath se je pritoževal, da so za napad ponovno določili Madžare in to prav 37. pešpolk. Vendar se je sedaj postavljalo vprašanje, kdo bo v nočnem naskoku stal na čelu stotnije. Med tem pogovorom je prišel k nam še stotnik Przibil. Polkovnik Rath se je nenadoma obrnil na stotnika Czanta in ga vprašal, ali bi bil pripravljen voditi nočni napad, a pri tem hkrati omenil, da ga nima namena v to siliti, češ da mu je bil že podpisal dopustniško dovolilnico in da ve, da se mu mudi domov k ženi. Stotnik Czant mu je odgovoril, da bi rad vodil naskok, toda da mu dane okoliščine otežujejo odločitev. Polkovnik Rath, ki je bil zagnan madžarski častnik, se je pritoževal, da morajo zaradi nenehne slabe drže Čehov potem vedno krvaveti madžarski vojaki. Dodal je, da vrhu tega generalmajor Geřabek, ki je izdal povelje za ponovno osvojitev jarkov, apelira še na pogum Madžarov. Bilo bi sramotno, če bi zaradi manjkajočega jurišnega poveljnika ne mogli povrniti škode, ki so jo povzročili Čehi. Stotnik Czant je bil v veliki dilemi. Jasno mu je bilo in nam tudi, da je polkovnik Rath računal nanj in da je ob češki nezanesljivosti šlo za madžarsko čast. Zavedal se je tudi, da je bila njegova stotnija predvidena za naskok, a pri tem je tudi menil, da bi jo v tem težkem, kritičnem položaju moral voditi nekdo drug. Na koncu je v njem zmagal dober vojak in njegova pristna madžarska zavest je odrinila vstran osebne interese in družinske zadeve, tako se je odzval klicu Madžarske in domovine in se prostovoljno prijavil za vodenje napada!
Bilo bi nepotrebno opisovati strahote soške fronte, ki so dobro znane. 15. stotnija je pod Czantovim poveljstvom planila v juriš. Osvojili smo strelske jarke. Pri tem je padel stotnik Czant. Padli so vsi njegovi častniki (3) oziroma so jih ranjene zajeli Italijani. Padel je tudi Czantov pribočnik in njegov bataljonski štab. Po poročanju ranjencev je Czant prodiral proti Italijanom na čelu svoje stotnije in pri tem s pištolo priganjal naprej češkega praporščaka iz 91. polka, ki se je skril v jarku in dan pred tem Madžare v nemščini nesramno zmerjal s prasci, sedaj pa je moral z njimi jurišati. V stotniji ni skoraj nihče preživel. Stotnika Czanta smo našli v jutranjem svitu, glavo in vrat so mu prestrelile strojnične krogle. Že pred tem je v bojih med Krnom in Doljami, a še posebej na ta tragični dan veljal kot primer hrabrega častnika. Njegova smrt je bila posledica njegove globoke madžarske narodne zavesti in njegovega junaškega duha. Svoji neizbežni smrti bi se lahko brez občutka slabe vesti izognil, če se ne bi prostovoljno javil za juriš. Pokopali smo ga ob vznožju tolminske cerkve. Od vsega začetka sem bil neposredna priča tega kratkega, vendar tragičnega dogodka, ki ga s tem zapisom potrjujem.
Budimpešta, 15. oktobra 1921
Dr. Kemény Gyula, stotnik zdravnik 3. vojaške bolnišnice
Priča za verodostojnost podpisa, nadporočnik Karl Winter
Podpisa potrjuje dr. Sőtér, direktor bolnišnice
Fotografija častnikov 37. pehotnega polka. Emil Czant je tretji od leve
(arhiv Alexandra Zanta)
IZJAVA
Czant Emila, nekdanjega stotnika 37. pehotnega polka, sem poznal že od leta 1908. Pred vojno sva nekaj časa skupaj služila pri 6/37 stotniji. Že takrat sem ga cenil kot hrabrega vojaka in velikega madžarskega domoljuba.
Ko so leta 1910 polk premestili na Dunaj, sva se razšla in šele leta 1915 sva se spet srečala, tokrat na italijanski fronti. Czant Emil je bil takrat poveljnik 15. stotnije, jaz pa bataljonski pribočnik.
O vojaški drži in obnašanju Czant Emila na bojnem polju lahko povem samo najboljše. Bil je vzor natančnega in vestnega častnika. Domovino je imel neizmerno rad, ljubezen do domovine se je združila s pogumom, kar krasi in odlikuje vsakega madžarskega vojaka.
V protinapadu 27. oktobra 1915 je ta pogum in domoljubje na najboljši način tudi dokazal s požrtvovalnostjo, junaštvom in vdanostjo.
Za protinapad, kljub temu da je že praktično bil na dopustu, se je prijavil prostovoljno. Pri jurišu je veliko vojakov prelilo svojo kri za domovino, med njimi je junaško padel tudi stotnik Czant Emil.
Pokopali smo ga na tolminskem pokopališču. Nagrobni spomenik smo dali izdelati pri kiparju iz našega bataljona in prikazuje vojaka naslonjenega na svoje orožje. Ta motiv na spomeniku razkriva čustva vojakov, privrženost in vdanost celega bataljona Czantu Emilu.
Czant Emil je s svojo smelostjo in hrabrostjo na bojnem polju ter s na splošno izkazano in dobro znano domoljubnostjo pridobil spoštovanje polkovnih tovarišev, častnikov in znancev.
Budimpešta, 27. december 1921
Podpis potrjujem 27. decembra 1921:
Podpis: Langer Frigyes, stotnik
Podpis: Pisky Zoltán, nadporočnik
Podpis: Kornmann [?]
Krsta Emila Czanta pred pokopom na pokopališču v Tolminu
(arhiv Alexandra Zanta)
Kot je 3. 11. 1915 Emilova sestra zapisala v pismu svojemu starejšemu bratu in njegovi ženi, je Emil v hrabrem boju na Mrzlem vrhu pri Doljah izgubil življenje, prestreljen od štirih krogel. Pokopali so ga 28. oktobra ob 3. uri popoldne na tolminskem pokopališču. Tega dne je bil namenjen domov k ženi, svojemu sinu in novorojeni hčerkici, usoda pa je hotela drugače.
Uradni zaznamek o smrti Emila Czanta
(arhiv Alexandra Zanta)
Hčerka Judith na žalost ni nikoli spoznala svojega očeta, gotovo pa ga je imela v svojem srcu zapisanega kot velikega junaka. Njena mati je leta 1921 umrla za tifusom. Otroka sta šla v sirotišnico, ki je bila namenjena otrokom častnikov. Njun skrbnik je postal Emilov brat Hermann.
Stotnika Czanta je za svojo hrabrost vladarski namestnik Nikolaus von Horthy posmrtno sprejel v dedni madžarski viteški red in ga imenoval za viteza. Ta naslov se dedno vedno prenaša na prvorojenega sina.
Kasneje se je Emil mlajši poročil z Magdaleno Csordas, hčerko direktorja madžarskih železnic. Postal je huzarski konjeniški stotnik in je v letih 1939–1949 veljal za najboljšega jezdeca na Madžarskem. Zmagoval je na konjeniških prireditvah v Nemčiji, na Švedskem in v Švici. Leta 1941 se jima je v Nagy-Váradu (danes Oradea v Romuniji) rodil sin Aleksander, ki je kot prvi in edini sin tudi podedoval viteški naziv. Ko je bil star štiri leta, se je družina preselila v Budimpešto. Pri šestindvajsetih letih je Aleksander odšel v Nemčijo in eno leto živel pri sorodnici, Heli Freifrau Zandt von Merl, ki je sama živela v svojem gradu, v bližini mesta Trier. Njen mož Gottfried Freiherr Zandt von Merl, je umrl leta 1946. Kasneje se je Alexander preselil v Würzburg. Po prihodu v Nemčijo mu je veliko pomagal njegov dobri stari stric prof. Harald von Petrikovits, znani profesor arheologije (direktor muzeja v Bonnu), ki pri svojih 95 letih še vedno dela. Alexander je doštudiral pravo, nato še biologijo na univerzi v Würzburgu, na kateri še danes službuje kot biolog na inštitutu za virologijo in imunologijo. Ima tri otroke. Prvorojeni sin, vitez Andreas, je umetniški fotograf in živi v Berlinu.
Poleg naslednikov Emila Czanta, ki so po njem podedovali viteški naslov, nas nanj spominjajo tudi obeležja z zapisom njegovega bataljona. Za zdaj poznamo tri taka obeležja, ki so najverjetneje stala na pobočju Vodil vrha (kota 1053).
Napisna plošča »Kapitolske gosi«
Obeležje omenja bataljon stotnika Emila Czanta, na njem pa sta upodobljeni figuri dveh vojakov v popolni bojni opremi, ki držita na povodcu vsak svojo gos.
Foto Tomaž Ovčak
Zapis na plošči se glasi:
ERBAUT von INF. BAON. IV./ 37 1916
SIE ZOGEN AUS DAS CAPITOL ZU RETTEN!
Prevod:
POSTAVIL IV. BATALJON 37. PEHOTNEGA POLKA, 1916
ODPRAVILI SO SE, DA BI REŠILI KAPITOL!
Ne vemo, kakšen je pravi pomen sporočila na spominski plošči, lahko le sklepamo, zakaj je avtor na njej upodobil kapitolske gosi.
Rim so leta 390 pr. n. št. zavzeli Galci, junak Marcus Manlius Capitolinus (ime je dobil po Kapitolu, najsvetejšem delu Rima) se je s svojo posadko umaknil na Kapitol. Legenda pravi, da so se neke noči Galci skušali vtihotapiti na grič, Manlius pa jih je junaško odbil, ker ga je pravočasno prebudilo gosje gaganje. Gosi so odtlej v Rimu veljale za svete ptice, posvečene boginji Junoni; nosili so jih v sprevodu med svečanostmi, ki so jih vsako leto prirejali v spomin na ta dogodek.
Spominska plošča je bila vzidana v zid avstroogrskega jarka pri Podorehu nad Doljami pri Tolminu. Novembra 2003 je bila plošča po nalogu regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (z obrazložitvijo, da ji grozi uničenje) strokovno odstranjena, restavrirana in kasneje prenešena v Tolminski muzej. Avgusta 2004 so na izvorno mesto pri Podorehu postavili njeno kopijo.
Napisna plošča »Avtor se predstavi«
S skrilastimi ploščami, ki so jih pred leti pri neki domačiji v Zatolminu uporabili za tlakovanje dvorišča, so od Podoreha prinesli tudi polovico plošče s podobo vojaka v sedečem položaju. Najditelj jo je Petru Kogoju zamenjal za neki drugi vojaški predmet.Tako je ta polovička plošče zdaj shranjena v muzejski zbirki »Tolminsko mostišče« na Mostu na Soči.
Foto Tomaž Ovčak
Zapis na ohranjeni polovički:
[ER]BAUT von [INF. B]AON. IV/37 1916.
Prevod:
POSTAVIL IV. BATALJON 37. PEHOTNEGA POLKA
Pod avtorjevo podobo piše:
HIER SITZ ICH UND KANN NICHT WEITER.
Prevod:
TU SEDIM JAZ IN NE MOREM NAPREJ.
Na plošči je zapisan isti bataljon kot na plošči s kapitolskimi gosmi in nagrobni plošči stotnika Emila Czanta. Domnevamo, da je na njej avtor upodobil samega sebe, saj prevod napisa pod podobo možakarja pravi: Tu sedim jaz in ne morem naprej!
Na drugi polovički je bil mogoče upodobljen nekdo drug, domnevno zaradi tega, ker sta tudi na plošči s kapitolskimi gosmi na obeh straneh upodobljena vojaka.
Pojavi se še ena napisna plošča istega avtorja
Na dan je prišla še ena plošča istega avtorja in z zapisom istega bataljona, vendar v primerjavi s prejšnjima ta nima posebnega sporočila.
Foto Helena Jelinčič
Zapis na plošči:
ERBAUT von INF. BAON. IV/37 1916.
Prevod: POSTAVIL IV. BATALJON 37. PEHOTNEGA POLKA, 1916.
Hranijo jo v Tolminskem muzeju, vendar nimajo zapiskov, ki bi razodevali, kje in kdaj so jo našli. Na njej sta prav tako na vsaki strani upodobljena vojaka, vendar je likovno slabše kakovosti in desna stran tudi slabše vidna. Zaradi tega nekateri menijo, da je bilo to eno prvih avtorjevih del.
Ime Emila Czanta je zabeleženo tudi v cerkvici Svetega Duha na Javorci, ki so jo po načrtih arhitekta Remigiusa Geylinga iz Dunaja leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki 3. gorske brigade. V notranjosti cerkve so na hrastove deske, ki se vzdolž sten odpirajo kot listi v knjigi, vžgali 2808 imen vojakov, ki so padli v okoliških hribih.
Emil Czant na eni od desk v cerkvi na Javorci
(foto Helena Jelinčič)
Za nagrobno ploščo Emila Czanta pa direktorica Tolminskega muzeja, Damjana Fortunat Črnilogar, pravi, da je bila po ekshumaciji na Loče nekaj časa postavljena na robu pokopališča, od tod pa je bila prenešena v Mali vojni muzej v Bohinjski Bistrici, ki ga upravlja Gorenjski muzej. Lansko leto smo si jo lahko ogledali tudi v Tolminu na razstavi »Tolminsko mostišče«, ki jo je pripravil Tolminski muzej.
Vinko Avsenak in Alexander Zant v cerkvi na Javorci aprila 2006
(foto Helena Jelinčič)
Ko sem povprašala lastnika muzeja v Bohinjski Bistrici, kako je nagrobna plošča prišla k njim, mi je odgovoril takole: »Ploščo smo okoli leta 1980 pobrali za zidom pokopališča na Ločah pri Tolminu, kamor so jo verjetno prenesli, ko so razbili spomenik pri tolminski župni cerkvi. Ležala je tam nezaščitena in v tistih časih je obstajala nevarnost, da jo kdo razbije ali odnese čez mejo. Tako sva se s soustanoviteljem J. Stuškom odločila, da jo shraniva v našem muzeju. Če se bo tolminski spomenik obnovil, bo ploščo seveda potrebno vrniti na prvotno mesto. O možnosti obnovitve sta pred nekaj leti že govorila prof. Walther Schaumann z Dunaja in direktor vojnega muzeja iz Budimpešte«.
Nagrobna plošča Emila Czanta
(foto Helena Jelinčič)
Lepo bi bilo, če bi pri župnijski cerkvi v Tolminu ponovno stal pomnik s pripadajočo nagrobno ploščo, zraven pa lična tabla z opisom. Mislim, da si ga Emil Czant še vedno zasluži na mestu, kjer so mu ga postavili njegovi vojni tovariši in mu s tem izkazali globoko spoštovanje. Na žalost pa na vojaškem pokopališču na Ločah še vedno ni znano mesto, na katerem so po prekopu shranili njegove posmrtne ostanke. Kot pravi direktorica Tolminskega muzeja, je bilo to pokopališče večkrat preurejeno in bi bilo zato ugotavljanje mesta njegovega groba zgolj iluzorno.
V letošnjem aprilu je prišel Emilov vnuk Alexander Zant v Tolmin. Peter, Vinko in jaz smo ga peljali po sledeh njegovega deda, ki jih je ta v vojnem času pustil na Tolminskem. Ko smo mu pokazali mesto v parku pri tolminski cerkvi, kjer je bil Emil Czant pokopan, pokopališče na Ločah, kamor so bili kasneje prenešeni njegovi posmrtni ostanki, ter približen kraj njegove smrti pod Vodil vrhom, je bil vidno ganjen. Žal mi je bilo, da mu nismo mogli pokazati še dedovega groba na Ločah.
Emil Czant na levi, na sredi Dr. Kemény Gyula, na desni stotnik Przibyl
(arhiv Alexandra Zanta)
Avtorica Helena Jelinčič z Alexandrom, vnukom Emila Czanta, v Tolminu. Slikana sta na istem mestu, na katerem je bila posneta gornja fotografija s častniki, na Rutarjevi cesti, ki vodi proti Mostu na Soči (foto Vinko Avsenak)
Ob pisanju tega članka sem dobila navdih za tole pesnitev:
Samotno danes tam stoji, za nas,
pomnik, ki ga razjeda čas.
Popotnik se ob njem ustavi,
v tišini sliši glas, ki pravi:
Tukaj, nekoč smo bíli boj,
zato popotnik, le postoj,
tovariše in brate smo izgubili,
za nas, za vas smo se borili.
Obeležje naj vam bo v spomin
in pred spori v večen opomin.
Za pomoč se zahvaljujem predvsem Alexandru Zantu, ki nas je obogatil s posredovanimi podatki in še neobjavljenimi fotografijami, Vinku Avsenaku za prevode zapisov iz nemškega jezika, Aleksandru Gradincu za prevod izjave iz madžarskega jezika, vsem sodelujočim v razpravi o stotniku Czantu na forumu Pro Hereditate in ostalim, ki so mi posredovali kakršne koli koristne podatke.
Helena Jelinčič, 8. 9. 2006
Nadaljevanje zgodbe na grobu stotnika Czanta
Društvo Peski 1915–1917 iz Tolmina, ki se od svoje ustanovitve v letu 1996 ukvarja z raziskovanjem zgodovine prve svetovne vojne in ohranjanjem tovrstne kulturne dediščine, je sprejelo razveseljivo in hvalevredno odločitev, da izdela repliko spomenika, kipa žalujočega vojaka na nekdanjem grobu Emila Czanta, jo postavi na nekdanjem mestu ob tolminski cerkvi in jo v spomin na vse padle avstro-ogrske vojake v prvi svetovni vojni svečano odkrije na praznik občine Tolmin v maju 2014. Kip je ob pomoči zanesenjakov društva Peski že izdelal akademski kipar mag Damijan Kracina.
Vinko Avsenak, 9. 11. 2013
